Edino moj lončarski blog me lahko toliko sprosti in me prepriča, da pisanje diplome ni najbolj grozna stvar na svetu. 


Ena izmed definicij vida: Vid je proces odkrivanja iz podob kaj je prisotno v svetu in kje je. Procesiramo podobo na mrežnici. Transformiramo jo v naknadnih serijah, ki privedejo iz dvodimenzionalne predstavitve na mrežnici do tridimenzionalne objektno-centrirane predstavitve strukture in organizacije opazovanega objekta ali scene.


Proces:
svet -> podoba na mrežnici -> primarna skica -> 2.5D skica -> 3D modelna predstava
          {                              vizualno polje                           }


Vizualnemu polju vizualno zaznavanje priredi vizualen opis. Kakšen opis pa? Lahko jih je veliko. Sestavljen je iz strukturnih opisov iz informacij, ki so v vizualnem polju. Strukturni opis vsebuje spremenljivke, ki ‘predstavljajo’ zaznane entitete ali objekte ter predikate, ki določajo zveze med njimi ali njihove atribute. Precej težak stavek. Če poenostavim celoten zadnji odstavek. Nekaj kar vidimo z očmi, moramo predelati v nek opis, ki nam nekaj pomeni. Kako vemo, da je jabolko – jabolko? Po obliki, barvi, vonju, poznamo njegov okus – to vse so njegove atributi oz. lastnosti, ki smo se jih naučili in jim priredili opis jabolko-hrana-sadje-sadež ipd. in za katero smo se naučili uporabljati besedo jabolko. Tudi to, da je na pultu, v hladilniku, na drevesu, v trgovini, na mizi podaja zvezo do teh naštetih objektov. Bi ga težje definirali, če bi bil moder, ali pa bi ga odkrili v rudniku bakra, ko bi odminirali nov rov? Verjetno bi res dvakrat pomislili, ali je res jabolko, kajne? Ob tem tudi pomislim na slepe ljudi, ki šele na polovici življenja dobijo možnost vida z novodobno tehnologijo. Kako imajo oni sliko jabolka v glavi preden spregledajo in kako se navadijo na jabolko po tem, ko ga vidijo z očmi? Se lahko priučijo novih slik? – na svetu pa ne obstajajo samo jabolka.


Pojdimo nazaj oz. naprej s teorijo. Vizualen opis je lahko prirejen ali pridelan. Prirejeni vizualni opisi so majhni zaradi kratkoročnega omejenega vidnega shranjevanja. Na enkrat so lahko aktivni od štirih do devet elementov. Vsebina vizualnih opisov bo odvisna od prirejenih kodiranih verjetnosti predikatov – povezav. Čeprav so so te povezave, ki jih tvori neka oseba, lahko kakršnekoli, so prirejene le tiste, ki so ‘samo opažene’, brez zavestnega razmišljanja. Te povezave se razlikujejo od človeka do človeka in so predmet pogostosti uporabe ali prakse. Deloma to pojasnjuje, da lahko trening izboljša zmogljivost predzaznavnih nalog. Če nekdo vedno znova dodeljuje določenemu vzorcu neko specifično kategorijo, prepoznavanje tega vzorca postane avtomatično (predzaznavno).


Sedaj se spomnim, ko sem se v osnovni šoli učila par ducat kitic Prešerna; mislim da je bil celotni Povodni mož, na pamet, mi je oče dejansko narisal celotno poezijo v znakcih. Ja, za 13 letnega otroka je 200 let stara slovenščina predstavljala oviro v smislu, da so mi bile nekatere besede pač čudne, ker jih nisem uporabljaala na splošno (oz. sploh ne) in sem težko tvorila asociacije besed z dejanskim pomenom. Zato mi je oče namesto besede narisal znakec, katerega pomen je parcialno sovpadal s Prešernovo staro slovenščino. Poleg tega se mi je slika ‘fotografsko’ vtisnila v spomin, s ponavljanjem seveda. Nasvet: ko se bo vaš otrok učil pesmice na pamet, ne vem sicer, če s tem še mučijo po šolah, mu jo narišite v znakcih:)


Jes, napisala sem, sicer za nekje vmes, prvih nekaj odstavkov.