Se vam kdaj zdi, da ima dan premalo ur, vaša glava pa preveliko idej? Meni se to dogaja – vsak dan! Pogosto se vstajam ob 6ih, ampak bi se rada še prej, sedaj, ko je poletje in Sonce vzide že malo čez peto. Jutra so meni najlepša in najbolj produktivna. Sem spočita, mirno je, svetloba pada naravnost skozi okno v mojo delavnico. Jutri vzide Sonce ob 5.10 in ker je tudi najdaljši dan v letu, ga bom proslavila in skušala biti zelo pridna. Zapestja bolijo…in glina se vrti. V zadnih dveh dneh sem naredila tretjino toliko, kar sem imela v planu, pa vendar so vse police že čisto polne, skodelice se sušijo zunaj na toplem zraku, tudi par vedr gline se suši na žgočem Soncu. Poleg lastovških skodelic in kozarčkov mi je danes končno uspelo narediti tudi nekaj moških skodelic. Z solnicami še nisem zadovoljna, sem pa na dobri poti. Plan za jutri pa je: 2 večja krožnika z odtisi pravih ginkovih listkov, vsaj 3 različne solnice, 5 pepelnikov, 2 skledi, 10 listnatih podstavkov, 4 izparilniki. In vem, da mi bo jutri med delom padlo še vsaj 16 novih idej. Naročila sem namreč še 5 novih glazur in že razmišljam kakšen dizajn jim bo sedel najboljše. Namig: ena bo zelo romantične barve;) Prijateljica mi je pa zapovrh vsega poslala datoteko s fotkami nakita – za ideje, je napisala:) Ah. Ko bi le lahko delala samo v delavnici.


Povedati pa moram še nekaj. V soboto sem imela stojnico na Bregu v Ljubljani v sklopu Art Marketa Ljubljana. Dan je bil prečudovit, obiskovalcev polno. Med tem, ko sem se pogovarjala z bivšo lastnico japonske trgovine in prodajala prstan drugi gospodični, se je mimo na kolesu pripeljal postaven mladenič. Zahvalil se mi je za skodelico, jaz pa njemu tudi hvala, češ, da jo je dobil od nekoga, ki jo je pač kupil pri meni. Sledil je kar dolg pogovor, nakar ugotovim, da je skodelico našla njegova kolegica, ko je šla mimo Kapitlja v Novem mestu, in mu jo podarila! Da, prvič sem srečala nekoga, ki je prišel do moje skodelice preko mojih radodarnih sprehodov:) In ker ne puščam nobenih kontaktov za sabo, je verjetnost, da me najdete precej majhna. Prepoznal pa me je seveda po logo-tu as… Povrh vsega je Novomeščan, ki živi v Ljubljani, in še, ime mu je Peter <3


Takšen dogodek je poplačal vse skodelice, ki sem jih pustila za sabo, mi ogrel srce in me prepričal, da se kmalu spet sprehodim…


pripovedovala sem o tem: Novomeška pravljica.