Pride dan, ko se ti rušijo sanje, ko padajo zvezde, a niso utrinki (Žagar, 2001).

Vsake toliko, pa pride tudi dan, ko veš, da je dober in da delaš dobro! To se mi je zgodilo danes. Včeraj sem vrtela nove chawane. Kaj je CHAWAN (kitajsko 茶碗, dobesedno čajna skleda ali posoda)? Je posoda, v kateri se pripravlja in iz katere se pije čaj. Uporablja se ga pri čajnih obredih, na to kakšne oblike je, pa vpliva mnogo dejavnikov. Poleg tega, da se uporablja pri pitju kitajskih čajev, se danes najpogosteje uporablja za matcho (to je zeleni čaj v prahu) pri japonskih obredih pitja čaja (tudi The way of tea) (po Wikipediji).

Japonci so znani, da vsako stvar razdelajo do osnovnih elementov in jim posvetijo veliko časa in svojih misli. Prav tako je tudi z obredom in chawan skodelico samo. Pa pustimo sedaj Japonsko na strani. Lahko vam povem preprosto zgodbico, kako sem do chawana sploh prišla. Jasno je, da mi zelo sedejo :

– čaji (ker sem relativno premražena deklica, jih v času, ko je manj kot 10 stopinj, spijem velikooo, da me pogrejejo; poleg tega pa obožujem zelene čaje – s sojinim mlekom skozi vse leto)
– japonske oblike skodelic!

Nekoč me je pot zapeljala v prijetno trgovino Dota. V oko mi je padla takšna skodelica:


Nezumi Shino Sansui matcha chawan: izdelana na območju Mino, Gifo prefekture
(Nezumi pomeni miš, kar se prevede kot mišje siv shino, Sansui pa pokrajinske slike)

In seveda sem si jo morala privoščiti. Uporabljam jo že kar nekaj let, ne le za čaj, temveč tudi za kosmiče in sladoled, sadje… Ne vedoč, kako se imenuje, od kod izhaja, ali čemu služi po pravilih, mi je čez čas postajala vse bolj všeč. Prirastla mi je k srcu. Lepo mi sede v dlan, ravno pravšnje velikosti je, nežna in dovolj kompaktna, da se je ne bojim uporabljati za vse, kar mi pade na pamet. Je taka, zvesta, pridna skodelica. Pomivam jo seveda v pomivalnem stroju, mnogokrat pa tudi ročno, ker se tudi z gobico pomiva prav prijetno. Verjetno ima vsak doma kakšno takšno skodelico – all road – ki jo uporablja več, kakor ostale. No, čez nekaj časa mi je postalo jasno, da je to skodelica, ki se imenuje chawan. In sem se začela bolj podrobno zanimati za take vrste skodelic. Pritegnejo me, ki jih vidim na policah v čajnici, ali pa pri keramikih. Zaenkrat jih še nisem opazila pri slovenskih, kar je zame mogoče tudi dobro? Lani sem se preizkusila tudi pri vrtenju chawanov:


(še vedno ga imam, ne vem, zakaj nobenemu ni všeč – meni je zelo: kamenina 592, orehova glazura, čez njo še marmorna)

Ne, da bi vedela njihova funkcionalna pravila, sem se zgledovala le po obliki, pa še pri tej sem (sedaj vem) se uštela pri višini nog (del najnižje skodelice, na kateri stoji). Danes vem, da obstaja mnogo vrst chawanov, torej njihovih oblik in s tem materialov iz katerih so – posledično pa kraja iz katerega izhajajo in družine lončarjev, ki jih izdelujejo. Tako je tudi z vrstami nog (imajo tudi imena!), ampak zaenkrat jim še nisem namenila preveč časa. Vem le, da morajo biti dovolj visoke, da lahko skodelico dvigneš oz primeš z eno roko: s palcem za ustnico (zgornji rob), z ostalimi prsti pa pod obroček noge; vsaj takšna so pravila obreda, ki pa so meni sekundarnega pomena, saj se obreda nikdar nisem udeležila, niti poskušala zmešati matche v skodelici, a si tega zelo želim. Ugotovila sem le, da primerna višina noge omogoča, da skodelico primeš tudi, ko je še precej vroča, in deluje kot nadomestilo za ročaj. Ročaj je včasih na skodelicah le zato, da se jo lahko primeš, ko je še vroča. Le zakaj si je človek drugače ne bi želel objeti?


Včeraj pa sem po dolgem času zvrtela še nekaj chawanov (mogoče tudi zaradi navdiha, ki sem ga dobila v Gmundnu). Tokrat iz precej grobe gline. Uporabila sem Sibelcovo Terrazzo Umbra 4020, ki ima kar 40% šamota, ki je velik do 2 mm. Vlažna je črna, ko pa se speče, pa postane barve kakija – vsaj tako navaja etiketa. Čeprav je na videz kar groba, se je vrtela precej prijetno. Malo masaže in peeling, a so bili šamotki dovolj oglati, da niso porezali rok:) Danes pa sem jih stružila. In prav danes sem pri struženju zadnjih dveh (nekatere sem stružila ročno, nekatere pa na vretenu), dobila prečudovit občutek zadovoljstva; bili so lepi… Grobi, črni, a hkrati nežni. Presenečeni bi bili, kako se nežni, če bi jih prijeli v roke. Potem pa je ravno ob zadnjem končanem, ki sem ga položila na polico, na radiu zaigral Gal Gjurin s Črnimi konji! Poimenovala sem jih: Črni konji <3 


Obožujem konje, chawane in današnji dan!