Kamenina (‘stoneware’) je vrsta žgane gline ali keramike, katere lastnosti so zelo visoka trdota, fina tekstura in odlična odpornost na kemične in vremenske vplive. Je vodoodporna, se manj kruši. To je glina, ki je lahko žgana na tako visoki temperaturi (>1200°C), da se vsebovani delci med seboj zlijejo in sprimejo; temu rečemo, da glina zasintra. Niso vse vrste glin primerne za visokotemperaturno žganje. Nekatere gline se pri visokih temperaturah stalijo, kamenine pa obdržijo svojo trdnost tudi nad 1200°C. Prve kamenine naj bi odkrili na Kitajskem, v pozni Shang dinastiji. Druga vrsta žgane gline na nižjih temperaturah je ‘earthenware’, za katerega še sedaj nisem našla primernega prevoda. Nekateri pravijo temu lončevina.


Če pečem belo glino na dveh različnih temperaturah 1050°C in 1250°C je razlika očitna; površina nižje žgane ima na dotik kredast občutek, površina višje žgane pa ima kovinsko stekleni občutek, pa tudi zven je višji, ko trkneš eno kamenino ob drugo.

Pri tečajih, ki sem jih obiskovala, je bila praksa žganje in delo z lončevino. Tudi tradicionalni slovenski lončarji navadno delajo z lončevino. Ko sem pekla moje prve stvari, v mojih začetniških dneh, sem se kamenine kar malo bala. Nikakor si nisem upala nastaviti peči na več stopinj. Ko pa sem enkrat navila temperaturo na 1250, sem se zaljubila… Izdelki so nedvomno dobili višjo vrednost: na izgledu (čeprav razliko opazi malokdo), občutku, ko jo držiš v roki, ter najpomembneje – na kvaliteti. Šalčka je prejela več energije, zato jo več tudi oddaja.


K visokim temperaturam žganja se pridružuje porcelan, ki pa je v čisto posebnem razredu. Višjem, brez dvoma. Porcelan se peče še na višjih temperaturah, do 1450°C. Tu bi omenila dve izvrstni slovenski keramičarki: Niko Stupico in Vesno Vidrih, ki porcelan zares obvladujeta; Nika z vlivanjem, Vesna z vrtenjem.

V moji delavnici počasi izločujem gline in glazure, ki niso namenjene kameninam. Moji prihodnji nakupi materialov bodo vsekakor kameninski. 

Once u go stoneware, u never go back!