Kawai Kanjiro

Vadim slovenščino. Ko sem Kyotu po prvih šestih dneh že rekla adijo, sem se na koncu tri tedenskega potovanja vrnila in tam preživela še nekaj dni. Preveč čudovitih stvari ima, da bi jih pustila neogledane, a kljub temu nisem videla vseh, ki sem jih želela. Za naslednji obisk Kyota so mi ostali vsaj še Kyoto Pottery Center, Robert Yellin Yakimono Gallery in Raku Art Museum. Čisto po naključju sem uspela obiskati atelje enega mojih ljubših japonskih keramikov Aoki Ryote, zato sem spustila njegovo sveže odprto razstavo v Kyotu in se odločila za obisk hiše japonskega ‘narodnega zaklada’ in lončarja ljudske umetnosti Kawaia Kanjira. Namig sem dobila na obisku njegovega pravnuka, ki ima delavnico v Shigaraki-ju, le dve minuti stran od delavnice Shira Otanija.

Za Kawai Kanjira sem takrat slišala prvič, vendar sem pred obiskom njegove hiše naredila hitro raziskavo njegovega profila in ugotovila, da spada med ene pomembnejših ljudi v svetu japonske keramike. Prijateljeval je z Bernardom Leachom, katerega so na moje presenečenje še vedno vsi top lončarji še vedno in vsakič omenjali, v smislu izrednega spoštovanja. Med Kawaijevimi prijatelji je bil med drugimi tudi Shoji Hamada. Tako sem se na obisk hiše skromno pripravila, žal mi je le, da ga nisem poznala prej, da bi znala bolj ceniti delo in obisk njegovega pravnuka, četrto generacijo lončarske družine.

Kawai (1890-1966) si je postavil svojo hišo in delavnico skoraj v centru Kyota. Za hišo so postavljene tudi dve peči; ena manjša za biskvitno peko, ter velika ogromna noborigama, ki na pol spominja na tovarniško peč. Obe so seveda na drva. Njegov stil je bil precej preprost, keramika je bila namenjena vsakodnevni uporabi preprostih ljudi. Pri njegovih izdelkih sem najprej opazila močne barve glazur, predvsem rdečo in modro, in risbe s slipi. Z lahkoto sem se takoj odločila, da so mi njegove stvaritve zelo všeč. Navdušile so me precej močne in kompaktne skodelice za čaj – chawani in njegove vaze, na katerih so bili reliefni vzorci narejeni s slipom, čez katere se je lepo prelila glazura. Bil je znan po preiskušanju receptov za glazure, naredil jih je čez 10000.

Njegova hiša je bila že sama po sebi umetnost; les, tatamiji, kaligrafija in seveda keramika vsepovsod. Prav vsak kos pohištva mi je bil všeč, sobe so bile svetle in prostorne, opremnjene s kosi, ki jih je uporabljal Kawai. Njegova delavnica je bila tipična japonska, z vreteni v podestu, najbolj pa me presenetila velikost noborigame. Koliko keramike je šlo čeznjo v njeni dobi delovanja. Sedaj je v Kyotu žganje v takšnih pečeh zakonsko prepovedano, ta pa se je uporablaja še v 70ih letih. Sedaj je hiša zasnovana kot muzej, vodijo je njegovi še živeči sorodniki.

Kupila sem si njegovo knjigo, oziroma zvezek z naslovom ‘We do not work alone’. V nakup me je prepričal njegov naslov. V njem so zbrane misli in njegova poezija, saj je bil poleg keramičarja tudi kaligraf, rezljar lesa in pesnik.

“Any work of art belongs to everyone, because it is whatever each person sees in it. It is the same with people. We are all one. I am you. The you that only I can see.”