Ko sem bila stara 17 let, me je mama vpisala na individualni tečaj oblikovanja gline. Učiteljica tečaja je bila Nataša Kokol.

Video intervju z Natašo Kokol:

Da ne izpustite naslednjega intervjuja, se lahko prijavite na newsletter tukaj:

[sc:newsletter ]

Spomnim se, kako zelo rada sem k Nataši hodila na tečaj. Čeprav sem bila najstnica, ki je rada ponočevala in se zabavala s prijatelji, me je oblikovanje gline že takrat precej očaralo in glini sem posvetila veliko prostega časa. Nataša je imela studio v svojem takratnem stanovanju v centru Novega mesta. Njeno stanovanje je bilo zelo zanimivo zame, saj bilo je stanovanje prave umetnice, polno unikatov. V spomin se mi je vtisnil zeleni čaj, ki je bil takrat zame čista eksotika, ki je bil postrežen v Natašinih skodelicah, prijetna glasba in vonj tlečega dišečega lesa. Najbolj navdihujoč pa je bil seveda njen studio: pod oknom je stalo vreteno, na steni ob njem skrbno urejena tabla s testnimi ploščicami glazur zloženih po barvni lestvici, na policah so bili izdelki v delu, na drugi strani sobe pa je stala delovna miza in glina.

Lahko rečem, da me je svetu keramike uradno predstavila Nataša in zato ji bom večno hvaležna.

Natašina najmočnejša točka je goli raku. Kaj je Raku in kaj je goli raku? Japonci naj bi pri obredu uporabljali tri najbolj cenjene tipe keramike, razvrščene po priljubljenosti in občudovanosti takole:«Ichi Raku, ni Hagi, san Karatsu,« kar se prevede v: prvi Raku, drugi Hagi, tretji Karatsu. Raku je pri tovrstenm obredu tako pozicioniran najvišje.

Raku je torej vrsta japonske nizko-temperaturne keramike, ki je najpogosteje uporabljena pri skodelicah pri obredu pitja čaja. Izhaja iz Kyota, iz 16. stoletja, ko je slavni mojster obreda pitja čaja Sen no Rikyu pričel z obredi, skodelico primerno njegovi filozofiji pa je izdelal lončar Sasaki Chojirō. Nad skodelicami je bil nadvse navdušen tudi tedanji vojskovodja, zato je podelil Chojirō-jevemu nasledniku zlati emblem ‘Raku’, kar pomeni užitek, udobje ali olajšanje. Tako se je pričela dinastija Raku lončarjev in danes na Japonskem izdelujejo tovrstno keramiko le lončarji tega rodu. Po svetu pa se je potem razvil sodobni Raku in njegove podvrste, ki so podobne originalnemu v glazurah ali tehniki.

Goli Raku je tehnika, ki je do neke mere podobna originalnemu Raku-ju; v tistemu delu, kjer se iz peči vzame še žgoči izdelek. Pri izvirnemu Rakuju se izdelek ohladi na zraku, pri golemu rakuju pa se ga položi v posodo z gorljivim materialom (žaganje, slama, papir). S tem se v vrezane ali naključne razpoke zažre črn dim in narišejo se vzorci. Premaz z glazuro se nato odlušči, ostane ‘gola’ keramika, brez glazure, dekorirana z dimom. Od tod ime goli raku.

Nataša se je tehnike golega rakuja priučila pri učitelju, keramiku Mitji Klančarju, enem vodilnih golih raku-istov v Sloveniji. Natašini izdelki so narejeni iz bele šamotirane gline, kjer pride črn dim do največjega izraza. Izdelki s tem dobijo zelo eleganten in specifičen videz. Čeprav deluje črn dim na beli glini precej kontrastno, je prehod dima od tam, kjer je bila razpoka v premazu, kjer je linija dima najbolj črna, pojemajoč z oddaljevanjem od razpoke. Črna ostra linija oz. območje se razblini – nastane zadimljen učinek. Zato je goli raku tako zelo poseben, ravno zaradi tega učinka. Poleg bele gline Nataša uporablja tudi rdečo, kjer pa naredi rdeče-črna kombinacija indijanski ali pa plemenski izgled. Njeni kosi so mehki, nežni in elegantni, predvsem njeni krožniki, ki so poslikani s simetričnimi in asimetričnimi vzorci. V zbirki imam dva njena krožnika.