Vsako leto se zadnji vikend v avgustu v Gmundnu zgodi 3-dnevni sejem keramike. Letos je bil že 27., na sejmu pa je sodelovalo 125 evropskih keramikov. Stojnice so postavljene na promenadi ob idiličnem jezeru Traunsee, ki se skriva med zelenimi griči in visokimi gorami.

Prijava na newsletter:

[sc:newsletter ]

Letos sem sejem obiskala že tretjič in opazila, da ima kar veliko večino rednih udeležencev. Zato sem poiskala tiste, od katerih sem ponavadi nekaj kupila in tudi letos nisem od njih odšla praznih rok.

Kratek video:

Vsako leto sejem gosti izbrano evropsko državo, kar pomeni, da se povabi ekipo 10 keramikov, ki se sejmu pridružijo brez komisije in pristojbine. Letos je bila to Slovenija. Ekipo je izbrala Nika Stupica, redna udeleženka sejma. Letos se ga je udeležila že sedmič, za večino ostalih pa je bilo to prvič. Izbor za sejem je menda zelo strog; od 300 prijavljenih s cele Evrope jih komisija izbere le slabo polovico. Zato lahko še enkrat poudarim, da sejem keramike v Gmundnu predstavi le najboljše izdelovalce in oblikovalce keramike. Zato je tudi konkurenca (pre)težka. Kljub temu je slovenska ekipa prodajala dobro. Vsi po vrsti so me prijetno presenetili z izvirnostjo svojih izdelkov.

Gostje iz Slovenije so bili: Kaolin – design by Nika Stupica, Karlo in Marta Pavlinc, Vesna Vidrih, Tri Lukne – Ana Haberman, Dani Žbontar, Ines Kovačič, Lučka Šičarov, Katja Špiler, Barbara S. Podlesnik in moja malenkost – Anja Slapničar. Z vsakim sem naredila tudi kratek video intervju, katere bom v naslednjih nekaj tednih objavila tudi tukaj. Mnoge od njih sem poznala že od prej, nekaj pa sem jih osebno spoznala šele v Gmundnu. Bila sem ponosna in vesela, da sem lahko sodelovala s tako super ekipo. Prav vsi so bili vesele volje in super razpoloženi. Prav nič zavidanja nisem občutila, nasprotno, drug drugega smo močno vzpodbujali in malo je manjkalo, da bi izdelke igrivo podtikali drug drugemu, da bi se hitreje prodali.

Semenjska keramika je nasploh zelo raznolika; od tradicionalne lončevine, keramičnega nakita, tankega porcelana, vrtnarske keramike, azijsko navdihnjene keramike, do večjih skulptur vrednih par tisoč evrov. Zato sejem privabi širok spekter obiskovalcev, med katerimi se najdejo tudi galeristi in zbiratelji, kljub temu pa predstavljajo glavno množico obiskovalcev starejše gospe. Te, to sem opazila že na Nizozemskem, najraje kupujejo barvito poslikano keramiko, če že ne kakšnih šopkov iz keramičnih rož. V oko mi je padel starejši par, Japonec in njegova žena, verjetno Avstrijka, ki sta delala kroge po sejmu, od trenutka, ko se je sejem začel postavljati – en dan pred pričetkom, do zadnjega dne. V enem dnevu sem jih opazila kar 4-krat naokoli. Predstavljam si, da sta res izbrala najboljše kose tega dogodka, hkrato pa predvidevam, da imata v svojem domu konkretne kose keramike, ki jih pridno zbirata po celem svetu.

Kaj sem se naučila iz tega sejma? Veliko. Uspešnost sem analizirala. Mlada in zelo malo izkušena sem še za tekšne sejme, tudi s keramiko še nisem dovolj konkurenčna in kosistenčna. Dam si še vsaj 5 let, preden se bom skušala prijaviti. Tudi kupce sem preučila. Kot sem že omenila, je velika večina kupcev starejših žensk in upokojencev. Na veliko presenečenje pa sem veliko posla sklenila z moško populacijo, kateri sem si vedno želela povečati delež prodaje. Tudi to je zame majhna osebna zmaga!

Fotografije in video: Dušan Smolnikar in Sabina Hosta.