Niko Stupico sem za kratek intervju ujela lani, na sejmu lončarstva in keramike v Gmundnu. Ona je bila tista, ki je dala pobudo, da je Slovenija leta 2015 gostujoča država na sejmu. To pomeni, da je Nika zahvalna, da se je sejma udeležilo še 10 drugih, odličnih slovenskih keramikov.

Mini video intervju:

Spomnim se, ko mi je Nika leto pred sejmom pisala kratko elektronsko sporočilce, če bi se bila pripravljena udeležiti sejma. Saj ne, da sem ta sejem obiskala že dvakrat kot obiskovalka in si nisem niti nikdar upala sanjati, da bi se dejansko prijavila in sodelovala kot razstavljalka. Seveda sem rekla: »DA!« (op. prev. Kasneje sem izvedela, da sem bila izbrana, ker je nekdo drug odpovedal – ampak vseeno sem bila izbrana.)

Potem se spominjam, kako je Nika sklicala prvi sestanek vseh izbranih v svoj studio. Najprej me je presenetila sama lokacija studia. Že večkrat sem Niko opazila na kolesu v neposredni okolici mojega stanovanja v Šiški. No, potem sem ugotovila, da je Nikin studio oddaljen zgolj 5 min hoje. Ha! Dani Žbontar (še ena odlična keramičarka) pa 5 min hoje v drugo smer. Kaj naj rečem, Šiška premore pest super keramičark.

Skratka, ko sem prispela v studio, sem se najprej razgledala po prostoru. Lep, urejen, svetel, v pritličju, velik, bistveno večji od mojega. Navdihujoč in poln kalupov. Nika in njen mož izdelujeta porcelan, če tega še nisem povedala. V studiu je bilo več večjih miz. Postreženi so bili piškoti. Jaz pa sem sabo prinesla kar dve steklenici vina, tako kot se za dolenjko spodobi. Eden je bil Gašper, tisti, ki ima na etiketi napisano zelo lepo pesnitev. Vino smo si postregli iz Nikinih porcelanastih kozarčkov. Moj je bil okrušen, zato je verjetno tudi ostal v njeni kuhinji, ampak me tisti del ni nič motil. Nasprotno, poudaril je njeno samozavest, da je keramičarka, ki izdeluje keramiko, ki se včasih pač okruši. Ko smo nazdravljali, sem si ogledovala še ostale izdelke na mizi, vsi so bili lepi, beli kot porcelan. Sestanek je bil uspešen, spili smo vse, in jaz sem se počutila doma, domače med keramiki.

Njenega studia si nisem uspela podrobneje ogledati. Sem si pa ogledala zelo detajlno izdelke na sejmu. Že od daleč so nekaj posebnega. Izražajo vse to, kar porcelan ponuja – svežino, belino, čistost, lahkotnost, prosojnost. Nika zna obdržati te kakovosti in jih poudariti do maksimuma. Forme so preproste, nezahtevne, izdelki peresno lahki. Tehnologija izdelave je vlit porcelan, kar se sliši enostavno. Ni. Tega sem se naučila na delavnici izdelave kalupa, kjer smo vlivali glino. Da ne govorim, kakšna diva je proti glini šele porcelan. Poznati ga moraš res v dušo, da veš, kako se bo obnašal pri sušenju, in še pomembneje – v peči. Pri izdelavi kalupov ji pomaga mož. Pravzaprav ji ne pomaga, ampak jih kar on izdeluje in vliva. Tehnični moški način pristopa vsekakor prispeva k natančnosti izdelave kalupov. Zelo očitno gredo Boštjanu kalupi odlično od rok, ni pa še bilo priložnosti, da bi z njim o tem predebatirala.

Nika je zadolžena za dizajn in dekoracijo. K obema pristopi zelo strokovno – nič odvečnega balasta, nič načičkanosti, metuljčkov in cvetlic. Samo enostavni ponavljajoči se in naključni minimalistični vzorci, kot so pikice ali črtice narejene z barvnimi oksidi. Kot sem že rekla, so njeni izdelki elegantni, in zaradi super kombinacije beline porcelana in malih barvnih detajlov tudi zelo priljubljeni na sejmih. Uspešna je, za njo in njenega moža sem zelo vesela. Sta vzor, kako se v Sloveniji lepo živi od izdelave funkcionalne keramike. No – s prodajo v tujini predvsem. Sem pa prepričana, da ji gre dobro tudi po slovenskih butičnih trgovinicah in sejmih. Gotovo, saj sem tam kupila že kake tri njene kose. Pa še kakšnega bi. Priporočam iz <3.