V tem tednu sem se zaljubila v opeke. Vendar ne kakršnekoli – začarale so me ročno izdelane opeke Cigonce Mehulj. Cigonce je izraz za poljske opekarne na območju Ljubečne, kjer je bilo v najboljših časih uporabe in izdelovanja opek tam kar okoli 50 tovrstnih opekarn. Danes so Cigonce Mehulj edina in zadnja delujoča opekarna v tem kraju. V Sloveniji bi se morda našla le še kakšna, znana je ena na Melincih.

Šola prenove kot projekt za obuditev starih veščin in obrti je pod okriljem Združenja zgodovinskih mest Slovenije s partnerji tokrat organizirala Delavnico o glini. Prvi dan je potekal kot celodnevni seminar na temo gline kot gradbenega, uporabnega in zdravilnega materiala v imenitnem Dominikanskem samostanu na Ptuju. Predavali so dr. Duška Rokavec iz Geološkega zavoda Slovenije, dr. Živa Deu iz Fakultete za arhitekturo, Maja Štembal Capuder, iz Srednje gradbene, geodetske in okoljevarstvene šole v Ljubljani in ostali, ter Vid Hojnik Pešec iz Cigonc Mehulj. Nadvse zanimivo predavanje je podala dr. Duška Rokavec o glini kot mineralni surovini. Predavateljica iz Srednje gradbene šole je predavala o pravilih, načinih in zgodovini zidarstva in zlaganja opek. Dr. Živa Deu je postavila hipotezo o zgodovini uporabe opek na slovenskih tleh, pri čemer je izpostavila tudi gradnjo opečnih mrež. Zanimivo je bilo njihovo skupno mnenje, da je glina ena izmed najboljših gradbenih materialov. Prikazana nam je bila tabela gradbenih materialov, kjer je bilo okrog 10 kriterijev. V tabeli je glina dosegala najboljše ocene. PVC in beton sta bila med slabšimi.

Praktični del izdelave opek so predstavili v Cigoncah Mehulj na Ljubečni. Dan se je začel s hladnim jutrom. Opekarna je poleg dveh ogromnih gospodarskih objektov, kjer shranjujejo krmo za živali in velike količine lesa za žganje, postavljena na severo-zahodni del kmetije in gleda proti oddaljenim hribom. Preko njih so se valili še zadnji lahki oblaki težkega deževja, ki je ravno prav namočil surovo glino, zmleto in razgrnjeno na betonsko ploščo med sušilnico in objektom s pečjo. Jutra so že hladna in kmalu bo prišlo do zmrzali; le-ta bo aktivno sodelovala pri razpadu surove gline v gmotah, ne bo pa prišla prav vsem opekam, ki so bile narejene v poznem poletju in še ne dovolj osušene, da bi prenesle temperature pod ničlo. Tvega se, da popokajo.

Glina je lokalna iz okolice, sivo-oker barve v surovem stanju, opečnato rdeče – kakor opeke, po žganju. Sivo-oker barva pomeni, da je v glini majhen odstotek železovega oksida – ta daje opeki značilno rdečo barvo. G. Hojnik je povedal, da je pred kratkim investiral tudi v mlin za mletje gline. Postavljen je na konec betonske plošče, ki je nezaščitena s streho, da tudi vreme po naravni poti obdeluje glino. Za mlinom so kupi gline, pred njim so kupi gline, vendar predelani, zmleti na manjše koščke. Glino se potem prepelje na kup na drugo stran objekta s pečjo, z nogami se jo pohodi in na nek način pregnete. Kup je položen na nepropustno podlago, kjer se ga dodatno po potrebi moči in naseklja v ‘lističe’ oz. manjše in tanjše sklade z orodjem, ki je sličen manjši štirioglati lopati. S tem je predpriprava gline pomanjkljivo zaključena, v čemer je tudi bistvo: njena pristna lepota. Grudice trdih delcev gline ostanejo, prav tako ostanejo nečistoče, kot so koreninice ali pa pesek, ki sicer ni zaželjen, če je apnenčev, kremenova zrna – tudi večja, pa opeki le dodajo dodatno dimenzijo. Tudi z zračnimi žepki se noben ne ukvarja, način izdelave in kompaktnost opeke zadržita vse napetosti, ki jih zrak pri raztezanju povzroča v peči. Lesena samokolnica po deski na mizo prepelje glino; kjer se jo zvrne in kjer je sedaj nared za izdelavo. Precej mehka in lepljiva je, premehka za izdelavo skledic v rokah ali na vretenu. Imenujejo jo ‘mort’.

Drudi pomemben material je kremenčev pesek temno oker barve. Ta da glini po žganju dodatno rdečico, v fazi obdelave pa je ključnega pomena kot sloj, ki loči med kalupom in glino, da se glina ne prilepi na orodje. Z železnim lokom, v katerega je vpeta žica, se odreže zajeten kos gline, nekje 30% večji, kot je končna opeka. Nežno se ga povalja po pesku desno, naprej, nazaj in rahlo pritisne ob podlago, da se ve, da bo kmalu postal še malo bolj oglatih stranic. S kremenom se ‘pomoka’ lesen podstavek ter kalup (katerega ime zagotovo obstaja). Orodje je prav tako ročno izdelano in lokalno. V kalup se položi glino, potem pa se dvigne vso stvar v zrak in močno useka po mizi. Gravitacija in dodatna sila udarca navzdol zagotovita, da se glina razlije ob vse stranice kalupa. Višek, ki ostane na vrhu, se odreže z žico. In pri odrezu pridejo vsi zakladi gline na plano, jasno vidni očem. Iz klupa se nato opeko zvrne na deščico in prenese na tla, da se malo učvrsti preden je primerna za transport v sušilnico. G. Hojnik pravi, da tukaj ni nobene umetnosti, vendar se on pri temu močno moti. Morda mu njegov ded, ki ga je dela priučil, ni nikoli predstavil ali poudarjal umetniške ali romantične plati teh izdelkov. Takšne opekarne in takšne kmetije so imele izdelavo opek le kot dodatno kmečko opravilo, ki ga je bilo potrebno, sicer sezonsko, opravljati za dodaten vir zaslužka. Včasih je bil to tudi edini način, da je človek v stari deželi prišel do opek in posledično do svoje hiše. Nepojmljivo je, da si je nekoč lastnik bodoče hiše sam izdelal opeke, iz materialov na dosegu roke. Včasih je bila potreba, danes pa je to petična in prestižna izbira peščice, ki spoštujejo tradicijo in ta material kot naraven in neškodljiv nadomestek okoljsko spornemu betonu. Za g. Hojnika ima izdelava opeke verjetno podoben status kakor sekanje drv ali preobračanje sena. Od drugih bo velikokrat slišal, kako dobro delo opravlja, da vzdržuje tradicijo ročne izdelave opek, zgoditi pa se bo moralo nekaj izjemnega, da bo v njih uvidel nekaj več. S tem izdelava ne bi bila več kot del opravil kmetije, temveč poslanstvo in dejavnost podjetja, ki bi vplivalo na odločitve širšega kroga ljudi, ki bi spet gradili s polno opeko. Še enkrat – bivanje dosega v objektih zgrajenih s polno opeko narejeno iz gline ali ilovice najvišje ocene. Morda pa je najbolje, da družinska obrt ostaja takšna kot je, da se slučajno ne bi sprevrgla v težko industrijo mrtvih izdelkov.

Sušilnica je pokrit, a odprt prostor, kjer se opeke kar nekaj časa sušijo. Prelaga se jih iz spodnjih vrst v višje, kjer se sušijo hitreje. Peč je ena velika kocka, prav tako zgrajena iz teh enakih opek. Spodaj so 4 kurišča , ki segajo po celotni dolžini. Vanjo se naloži do 22000 opek, dovolj, da se iz njih zgradi ena hiša. Streha peči se pokrije – z opekami, med njimi je malce razmaka, da imata voda iz gline in dim od drv prost izhod. Pravzaprav je peč zasnovana kot en velik dimnik. Kot izkušen kurjač bi svetovala le, da se ojača izolacija peči, predvsem na zgornjem pokrovu, kajti žganje zahteva 120 ur dela in 60-70 kubičnih metrov drv. Druga izboljšava pa bi bila povišanje temperature žganja do točke sintranja gline, s tem bi se opeka zaprla, postala bi vodotesna in primerna tudi za zunanje tlake, katerim zmrzal ne bi prišla do živega. Drva so pri nizkih temperaturah trda bukova, pri višjih pa borova, smrekova in od jelše – kakor učijo tudi vse ostale kulture žganja keramike na drva. Oblika peči menda prihaja iz italijanskih krajev.

Opeka, narejena ročno, je živa. Spodnja stran in stranice opeke pripovedujejo, da so bili narejeni s pritiskom udara gline ob dno kalupa in njegove stranice, zgornja stran je odrezana in ima zato drugačno teksturo, v kateri so primesi pa tudi razne barve gline bolj vidne. Ker glina ni pregnetena s stroji – je le nožno in ročno premešana, ni homogena. Zato se lahko v eni opeki zvrsti cela paleta glin. Od svetle smetanaste do temno rdeče ter vsi odtenki vmes. Barva opeke variira glede na položaj v peči. Spodnje so bolj odžgane, temnejše, zgornje svetlejše. Ponekod je šlo za redukcijo, torej pomankanje kisika pri žganju, zato se opeka obarva temno sivo, včasih črno. Nekje se na stranicah poznajo tudi prstni odtisi ali pa mačje tačke, ki so pri kupcih še posebej priljubljene. Površine niso popolnoma ravne, niti ni sama opeka čisto pravokotnih in ravnih dimenzij, robovi so običajno okrušeni. Vsaka je drugačna. Kakor ljudje. Vsi ti detajli so zaželjeni in se jih opisuje z izrazom rustikalno. Ponekod je s strani ali na licu opeke odtis žigu: ‘Cigonce Mehulj‘.

Moja dolžnost, naloga in veselje je, da širim umetnost in obrt keramike. Morda pa se boste tudi vi zaljubili v opeko Cigonce Mehulj.