Kdo sem?

Kdo sem?

Sem majhna deklica, ki živi z babico v veliki hiši. Babica je bila učiteljica nižjih razredov, bistra, napredna in izobražena ženska kot moja mama. Obe sta nosili hlače v družini, tudi prababica… Bilo je kakor z mnogimi drugimi družinami, ki jih je prizadela vojna in v kateri so ljudje izgubili hlače svojih družin: može, sinove, brate. Babica ni hodila v cerkev in morda ji je prav to odpiralo marsikatera vrata. Velikokrat je pri družinskem kosilu povedala kakšno predrzno šalo. Eno sem si zaobljubila, da jo bom pripovedovala naprej. Temu jaz pravim dolenjski humor. Takole gre:

Katera je najlepša roža? Tista, ki visi od moža.

Takšna je bila moja babica. Poleg šal je znala zelo dobro rokovati z zelišči ter s sadjem in zelenjavo, ki jih je pridelala na svojem vrtu. Ko sem raziskovala žensko linijo, sem njena znanja in vedenja povezala z njeno teto, ki je bila staroverka. Učila se je starih znanj, ki so bila prepovedana, nekje v okolici Žužemberka. Še danes ne vem, kako ji je bilo ime, le njen priimek se mi je razkril. Ta prateta je bila tudi porodnica. Delovala je z višjimi svetovi. Po naključju raznih dogodkov sem našla jamo, kjer je delala obrede, jo obiskala ter tam nabrala glino. Na skalah pri jami sem pustila vazo, ki sem jo odžgla z drvmi. V vazo sem položila tampon poln moje krvi. Kri se je transformirala v temno zeleno glazuro.  Morda sem se z vazo želela povezati z njo in z nečem, kar se danes pretaka tudi po mojih žilah. S tistim, kar me povezuje z glino in z zemljo.

Z babico sva pogosto sodelovali precej kreativno. Spomnim se, ko sem bila z njo na vrtu. Pokazala mi je, kako se iz zemlje naredi kroglice, poveže z zobotrebci in iz tega nastanejo živalice.

Moja mama je dobro zaznala, da mi je glina blizu, zato me je vpisala na moj prvi tečaj pri zgodnjih 5ih letih. Moj prvi izdelek je bil triceratops. Od takrat naprej me glina redno spremlja. V osnovni šoli mi oče izdelal še improvizorično vreteno – iz ožemalnika za pomaranče.

Kdo sem?

Sem gimnazijka tehniške gimnazije. Na vsak način se želim dokazati v moškem svetu in tehniška gimnazija in gradbeni oddelek sta bila slišati kot okolje, kjer lahko to dosežem. Oče je namreč vedno na pomoč za delo poklical samo svojega sina. Kompleks se je stopnjeval do te faze, da sem se naučila večino moških del in zanemarjala svojo nežno plat. Ker kot otrok nisem smela kositi trave, sekati drv ali pa na primer žagati z motorno žago, sem si kasneje, v dobi odraslosti kupila najboljšo motorno žago in ko sem jo dobila v roke, sem jokala. V srednji šoli sem se udeležila tudi tečaja arhitekture z namenom priprav na sprejemne izpite. Tečaj sem z veseljem obiskovala, zelo uspešno sem ga zaključila, nikoli pa se nisem prijavila na sprejemne izpite. Čeprav sem želela postati arhitektka. Veliko strahov sem prejela od svoje družine in temu strahu pripisujem tudi to. Kljub temu, da nikoli nisem postala arhitektka, zelo rada sodelujem z arhitekti in skupaj snujemo prostore in danes ima naš studio tudi arhitekturno nagrado. Oblečen je v les in glino. Veliko mojih prijateljic je arhitekt. Spoštujem jih in obožujem arhitekturo. Zadnje čase se spogledujem s Plečnikom, vendar na en drug način. Opažam, da nabiram glino blizu njegovih zgradb. Naprimer pred cerkvijo v Črni vasi, kjer so kopali novo cesto. Pa v Tivoliju ob gozdu – ta lokacija se je po letih raziskovanja izkazala, da stoji nad njegovim zakopanim amfiteatrom. Prav tako je s Kamnikom in njegovo arhitekturo. In zato sem si postavila vprašanje. Zakaj? Po kakšnih vzgibih je Plečnik iskal lokacije za svoje projekte, po kašnih pravilih je postavljal svojo arhitekturo? Po poglobljenem raziskovanju sem si odgovorila, oz. postavila še več vprašanj, v katerih se trenutno potapljam. Kakšni loži je pripadal? Ali je bil prostozidar? Ker če je orientiral objekte po nebesnih telesih, in jahal zemeljske tokove našega planeta, kaj vse je vedel? In česa ne vem jaz? Vem, da je njegova hiša pozicionirana na zimsko solsticijsko linijo in vem, da sem tudi pred njegovo hišo nabrala en kup sive gline. Vem, da je močno deloval v Kamniku, pustil en kup neraziskanih del prav tam, kjer je imel ljubico. Morala je biti izjemna ženska. Njenega imena ne poznam, vem, pa, da jo ob njenih zadnjih dneh negovala znana staroverka. Staroverka je bila tudi moja prateta.

Kdo sem?

Sem študentka geodezije. Ljudje včasih zamešajo, in mi pravijo, da sem geolog, da zato tako dobro berem zemljo. Pa jih vedno znova popravim in razložim, da geodeti samo merijo zemeljsko površino in se ukvarjajo z zemljišči in katastri in satelitskimi posnetki in kartami. Včasih sem se izogibala etiketi geodetke, vendar sem končno spoznala, da je tudi ta del mene del moje celote, ki ga vsak dan aktiviram in z njim redno sodelujem. Diplomirala sem iz kartografije, torej iz kart oz. zemljevidov. Zanimalo me je, kako človeško telo zaznava karte. Pristopila sem z zelo psihološkega stališča in obravnavala, kaj se v človeškem telesu dogaja, ko beremo karte. Zares nikoli nisem bila geodetka. Nemara le za kratek čas, v dobi študija, ko sem bila zaposlena na Komunali Novo mesto. Pomagala sem glavemu geodetu, predvsem z držanjem GPS-a, po cestah, poljih, grmovjih in jarkih. Nekoč sem stala v jarku in opazovala njegove urezane brežine. Takrat sem bila z glino že dobro spoprijateljena. Bila je v jarku, precej očitna. Nabrala sem jo, pri tem mi je pomagal prijazen delavec. Od takrat naprej sama nabiram glino. Ne znam jo več ne videti kjerkoli zunaj že sem, ali na sprehodu, potovanju, niti v mestih se mi ne neha prikazovati. V mestih jo je ogromno, predvsem na gradbiščih. Morebiti so mi gradbišča domača tudi zaradi geodezije, ker se v njih počutim prav fino.

Kdo sem?

Sem oblikovalka keramike z izobrazbo univerzitetne diplomirane inženirke geodezije. Glino iščem preko satelitskih posnetkov in geoloških kart. Glina išče mene v vseh krajih, kjer se nahajam. Glina mi danes predstavlja medij, ki ga berem kot zapis preteklih in prihodnjih časovnih linij. Arheologi in geologi so moji najboljši prijatelji. Ko so kopali Tržaško cesto v Ljubljani na kateri stanujem, so v jarku pred našo hišo zabeležili svoje križce. Ob njih sem nabrala glino ter arheologe povprašala, kaj so odkrili. Sloje in sloje cest iz različnih obdobij, ter keltske grobove, mi je sporočil glavni arheolog. A, keltske, seveda. Seveda živim na keltskih grobovih, in Kelti mi govorijo zgodbe; zgodbe o dobi, ko so ljudje sodelovali s silami narave mnogo bolj kot danes, ko so jezdili elementarne tokove z visokim vedenjem in zaznavanji, ko so ljudje uporabljali svoja telesa kot najbolj precizen merilni istrument in ko so kovali, gradili, kuhali in kreirali svojo okolico in svoje življenje s sodelovanjem višjih svetov,  a kljub temu močno ozemljeni. Kajti tudi zemlja je elementar, entiteta, ki jo lahko personificiramo v boginjo dežele. Ljubljanski je ime Aequorna. In njej sem se poklonila ob temelju Ljubljanskega gradu, v katerem so kamniti bloki zapisani z njenim imenom, tam v temeljih je njeno prastaro svetišče.

Sem nabiralka gline oz. geologije. Geologijo transformiram v uporabno keramiko.

Transformacija je alkimija. Moje roke so generator elektromagnetnega valovanja in med njiju potisnem namen in namero. Glini trikrat povem svojo misel, ji pojem vse, kar želim odtisniti vanjo. Namero ali misel lahko pospešimo kot subatomske delce v CERN-u; npr. s tem, da jima dodamo zvok in melodijo. Nekoč je veljalo: izgovorjena beseda ima moč dejanja.

Glino nabiram v okolici starih svetišč. Svetišče je kraj, ki sveti. Sveti valovanja, ki so resonance delovanj sil znotraj Zemlje in zunaj nje. Sveta mesta so stičišča linij delovanj nebesnih teles in zemeljskih mas. Kajti, če vitamin D preko hormonov pospešuje serotonin, ta pa pošilja sporočila med živčnimi končiči, da se dvigne naše razpoloženje, se sprašujem kakšen vpliv imata name Venera ali Luna.

Včasih glino čistim s polno Luno. Najbolje pa jo prečistim v ognju, ko žgem keramiko z drvmi. Raziskujem frekvence ognja v znanstvenem, duhovnem in filozofskem smislu. Včasih za čiščenje gline uporabim izvirsko vodo, ki jo natočim ob izbranem datumu v mesecu, takrat ko so Luna, Sonce in ostali planeti v osončju poravnani v optimalno pozicijo. Z lahkoto razumem, kako deluje elektromagnetno polje velikih mas v našem osončju, saj sem študirala satelitsko geodezijo in geodetsko astronomijo. Tisočkrat sem preračunavala vpliv nebesnih teles na valovanje satelitskih signalov, in razumem resonance in interference teh planetov. Obožujem znanost in racionalnost našega časa, a jima dodajam še ostale aspekte drugih filozofij in duhovnosti, oz. vseh vedenj in prepričanj, kajti z njihovo združitvijo dobimo eno samo pravilo in to je pravilo po kateri deluje narava.

Z zemljo preživim precej časa. V studiu jo najprej prečistim, nato pa jo razporejam po granulaciji. To so ure in ure sejanja peskov in glin čez sita, ure katere sem si nekoč očitala, da so predolge in ne upravičijo cen, ki jih podam svoji keramiki. Nisem pa vštela v zakup tišine, ki mi ga to delo prinese, tišine v kateri se kreirajo novi svetovi, nove ideje. Nešteto novih projektov je vzniknilo in vzklilo v tej tišini. V upočasnjenem času se odprejo tudi vrata zaznav tihih svetov in dimenzij. To so zgodbe, ki jh zemlja šepeta, jaz pa jih potem lahko prenesem v materialni 3D svet.

Poslušam zgodbe, ki mi jih zemlja govori in te zgodbe prenašam v keramiko. In potem opazujem ljudi, ki ta valovanja v tej keramiki zaznavajo.

Na koncu pa povabim še vas, da pogledate za tančicami materialne zemlje, in zaznate, od kod izhajate in katera vprašanja vas kličejo, da jih odgovorite.