Imam 3 novice. 


1. Ko sem izdelovala Sabinine broške sem ugotovila, da so mi zelooo všeč rastlinski listi (še posebej ginkovi, katere kradem vsepovsod po Novem mestu (pazi na svoj ginko;)), ki pa ne sedejo najbolj harmonično (pred kratkim je nekdo označil moje šalčke harmonične) mojim polžkom. Sabinine broške bom skušala izvršiti čimbolj sabinsko, poleg Sabininih pa bi rada naredila enih par tudi v mojem stilu. Pri razmišljanju o osnovni ploščici sta se mi magično prikazala 2 dizajna – oba v stanju, ko sem že napol spala. I had a dream… 


2. V iskanju sestavin za nove glazure sem prišla do odkritja, da jih lahko izprosim kar v naši industrijski coni v tovarni steklene volne Ursa. Na mojo srečo je eden naših družinskih prijateljev zaposlen v Ursi (ne samo kot navaden delavec), pa še 2 min peš imam do tja. In sem že stopila v kontakt z njim. V upanju, da mi bo priskrbel kakšno vrečkico kremena, začne naštevati: “Kaj rabiš? Bom ti kar prinesel: boraks, dolomit, kremen, kalcit, feldšpar…Koliko rabiš? Ma bom ti par kil vsakega prinesel…” New glazes coming up!


3. Rezultati mojih prvih dveh receptur + kaj sem odkrila v lastovškem gozdu! 


Očitno daje lepidolit črn pigment? Glazura je lisičje rjava in ne črna.

Odlične barve in prekrivnosti je lisasta rjava mat glazura. Poleg tega mi je zelo všeč enostavnost izdelave. To, da je kreda nabrana ročno na našem vikendu na morju, pa doda glazuri še ekstra vrednost. Sijaj glazure je satenasto čudovit! Jo razvijam naprej.

Na sprehodu čez bližnji gozd mi je ob poti v oko padla plast prsti, ki je neverjetno živo oranžne barve, kot kupljena glina. Ker sem ‘slučajno’ imela sabo mini vrečkico, sem jo pograbila za pest in iz nje doma namešala glazuro. Kako? Zemlja+voda+prozorna glazura. Pekla sem jo na 1250 in rezultat je bila topla rjava. Sedaj razmišljam, da bi jo uporabila v receptu za lisasto rjavo mat glazuro. ČIMPREJ!