Ker sem geodetka, včasih opravljam geodetska dela:) Tokrat sem delala gps izmero položenega novega vodovoda – v 1.5m globokem jarku, trasa Stopiče-Orehek. In opazujem okoli sebe, v oko pa mi pade spodnja plast nečesa rdečkastega. Seveda nimam časa preveriti, tokrat pa je naneslo, da smo čakali na delavce in tako se začnem dotikati spodnje plasti. JA! GLINA! Rdečkaste barve, jasno ločena od ostalih plasti. Kako vem, da je glina? Po občutku med prsti. Odhitela sem v avto po rokavice in vrečo, z lopato pa mi jo je odkopal prijazen in zgovoren delavec z južnjaškim naglasom. 



Glino sem takoj, ko sem prišla domov, namočila v vodo in ker nisem mogla čakati do naslednjega jutra, da se razmulji po naravni poti, sem jo zmešala s starim električnim mešalnikom (takim za smetano stepat), da sem pospešila raztapljanje. Nato sem jo spustila še čez fino sito in voila! Cimetaste barve, brez vonja. Jutri iz nje namešam glazuro (spet sem nepotrpežljivo neučakana in ne morem čakati, da bi voda toliko izhlapela, da bi jo lahko gnetla in potem vrtela), v naslednjih dneh pa jo potestiram tudi na vretenu. 


Samo še od časa je odvisno, kdaj začnem kopati na vrtu:)