Danes me je stric presenetil z ogromno vrečo gline, ki jo je nakopal ta vikend v Mirni. Pomagal je svojemu sorodniku pri izkopu za vodnjak in ko so naleteli na glino, se je spomnil name. Prinesel mi jo je približno 30kg in me vprašal, če želim še. Šeee! Barva je sivo olivna, torej sklepam, da spada med zeleno glino. Bela in rdeča vsekakor ni. Nimam pojma, kakšno sestavo ima, je pa zelo mehka in prožna. Sem jo morala takoj potestirati, čeprav še ni prečiščena:) Čiščenje pa je kar naporen posel, vendar nadvse nagrajujoč: najprej jo moram posušiti. Ko je čisto suha, jo nadrobim na manjše kose in vržem v vodo. Zakaj posušim, potem pa spet v vodo? Ker ko je suha, se napije vode v tako hitrem času, da se vezi v trenutku skrhajo in se lažje ‘raztopi’ oz. razmulji. Želim jo v tekočem stanju, da jo lahko nato spustim čez sito, kjer se odstranijo vsi grobi delci (kamenčki, oglje…). Nato jo ponovno posušim do željene mehkobe (na mavčni plošči, ki odlično vpija vlago). Še sanja pa se mi ne, kakšno temperaturo zdrži in kakšna bo njena končna barva. Izvem kmalu.

Pozivam pa vas, da v primeru najdbe gline na vašem vrtu ali v vaši okolici, skopljete glino zame. Menjam za šalčko narejeno iz vaše gline:)