Tokrat pišem o posebnih stolih, ki jih izdeluje moj poseben stric Janez Avsenik iz Straže. Že pri naslovu sem mi je zataknilo, ker želim o teh stolih pisati na najlepši možen način, ne zaradi stolov samih (čeprav so res posebni), ampak tudi zaradi mojega strica, najboljšega strica na celem svetu!

Ime je pomemben in mogočen dejavnik. Tako kot imajo imena osebe in živali, rada dajem lepa (pridevnik lep je subjektiven, vendar zelo primeren, ko se uporablja pri umetnosti) imena tudi stvarem, še posebej če so izdelane s srcem. Stric jim je dal ime: Hrastovi stoli iz sodov. Meni je ime predolgo, pozornost pa je deljena na hrastovi in sodov. Da je sod hrastov je nedvomno dobra lastonst, vendar pa je prva in bolj očitna lastnost stolov, da so narejeni iz sodov. Tudi beseda sod je dovolj močna in zgovorna, vendar zveza sodovi stoli pač ne potegne. Morda sodni stoli? Skratka jaz sem si dovolila, da sem jim dala ime vinski stoli. Kratko in elegantno, ampak takša sem pač jaz. Tudi stricu torej paše, da jih je poimenoval, kakor jih pač je:) Zanimivo pri imenih je tudi to, da stric za svoje ime uporablja dva imena, domači ga kličemo Janez, uradno pa uporablja ime Ivan, ker je bilo tako ime tudi njegovemu očetu, mojemu dedku. Zakaj 2 imena, ki menda pomenita isto v slovenščini, ne bom pač nikoli razumela..

O lesu, iz katerega so izdelani stoli, ne vem tako veliko, kot o glini. Vem pa, da je pri izdelavi prvih dveh stolov uporabil sestavne dele hrastovih sodov, ki so bili nekoč postavljeni v njegovi zidanici. V njih se je shrajevalo rdeče vino, ki ga je prideloval še moj dedek. Sodobni vinogradniki načeloma menjajo lesene sode s sodi iz nerjavečega jekla, ker so lažji in lažji za uporabo. Ker je les v spošnem pri Avsenikih nadvse cenjena dobrina, ne glede na to koliko je star in kako obrabljen (več obojega, večjo ima vrednost), se je stric odločil, da iz njih naredi nekja koristnega. Mogoče sta imela pri tem kaj tudi njegova žena, ki prav tako ceni ročna dela in rustikalen slog, in njegov tast, ki je po poklicu mizar. Tako je razdrl sod, obdelal doge in iz njih sestavil stol. Stol je precej velik, že skorajda napol ležalnik, pripada mu tudi počivalnik za noge. Zanimiva stvar, ki mi je padla v oči, je bila barva teh stolov. Ker se je v odsluženih sodih shranjevalo vino, so doge z ene strani obarvane s temno vijoličnim odtenkom, katerega pigment je ostal od vina. In ne glede na to, da so doge stare, preublane in prebrušene, se je vino skozi leta tako zažrlo v les, da je barva obstala. Barva je zato čisto naravna; barva starega hrastovega lesa in rdečega vina! Mizar (tast) je nekoč povedal zgodbico o nekih tramovih, ki so jih izkopali iz starega svinjaka. Z leti so vpijali elemente, ki so jih proizvedli prašički in srkali vase naravna barvila. Te trame so potem očistili, posušili, dodobra preublali in prebrusili, rezultat pa je bil les, ki se je prelival v temno modrih in vijoličnih odtenkih. Za kaj so ta les uporabili sicer ne vem, je pa 2x za premislit ali bi bil primeren za mizo:)

Sama sem v zadnjem času pri sebi opazila veliko naklonjenost lesu. Prepričujejo me naravne barve, široko področje uporabe, najbolj pa eko-naravnanost lesenih izdelkov, saj za razliko od umetnih materialov v celoti obrača krog življenja. Pred kratkim je moj oče dal izdelati dve masivne klopi iz oreha, ki je rastel pod njegovim vinogradom. Posadila ga je moja babica, skozi leta je podaril mnogo orehov in orehovih potic:) Podrli smo ga iz večih razlogov, se pa spomnim, kako so hlodi in veje ležali na tleh… in takrat sem dobila občutek, kot da smo ga ubili… toliko let je rasel in nam dajal orehke, bil lep in dom živalicam in del trškogorskega okolja… Počutila sem se podobno kot jutro po tem, ko pomagaš poškodovanemu kosu, mu daš vodo in hrano in potem umre. Ampak vem, da je orehova klop dobra naloga, ki jo bo ta oreh opravljal naslednjih, hm, vsaj 50 let? In kakšne barve! Ne rjave, temveč sivo vijoločne! Kot bajadera, namočena v vino! Na Art Marketu v Ljubljani sem si prejšnji vikend kupila tudi čudovito masivno skledo iz jablane (še vedno diši) – Objemi Drevo Koželj in žličko iz oljke, ki pa ima močan vonj po olivnem olju – Loris Morosini. Občudujem tudi nakit od Srečka Molka in Mateje Ljubič.

O stolih lahko povem še to, da so zelo udobni. Dovolj široki, imajo naslonjala za roke in noge. Najbolj sem jih potestirala letošnje poletje, ko je bilo tako vroče, mi pa smo se gostili v njihovihnovih prijetnih kletnih prostorih, kjer je vse opremljeno v takem podeželjskem stilu. Po obilni hrani in pijači sem mislim da tudi eno zadremala…


Fotografije so kakršne so:) Prepričujem pa ga, da mu jih pofotka Dušan;) Prejšnjo nedeljo, pa mi je stric odprl garažo, polno novo pridobljenih starih sodov!